silly-little-gingerbread-girl:
gledamo-u-zvezde-zauvek-ti-i-ja:
Da sutra bude lijep dan.
Da mi mozak ne razmišlja ovoliko.
Da prestanem osecati.
Da polozim ispit.
Da budem sretna.
Da budem bolja osoba.
Da napokon napišem završni rad.
Da pozitivnija budem
Da bude mrvicu lakse.
Da budem.
da me voli
da prebolim
Da se skontam
Da sve bude u redu.
Da izdržim
Da odem.
Da konacno izdam knjigu.
Da crknete svi❤
Da mi konačno krene u životu.
Da zaboravim
Da me ne boli vise
Da traje💛
Da pronadjem smisao zivota…
Da sve bude uredu
Da me nazove.
Da mi se srce odmori
Da sve bude okej. :)
Da budem hrabra.
Da se ne ponovi nikom…
da se javi. :)
In pol preberem stare objave, stare misli zapisane na blogu. In me stisne. Stisne, ker nisem zaključla stvari kot bi jih mogla. Stisne, ker rabim zaključen. Presedim lahko ure in ure pri psihologu, pa ne bo pomagalo. Nikoli in nikdar. Iskala bom zaključke v ljudeh, ki niso krivi za to. Iskala bom nadomestke, kot to počnem že zdaj. Ampak nekaterih ljudi ne morm zamenjat. Pa se teudim. Res se. Ampak nekih objemov, sporočil in besed, ne ne da se priklicat nazaj. Sej mi je žal. Res mi je žal… Ampak ne za vse. Nikoli ne bom podlegla pritisku vseh, ki me silijo da bi mi bilo za vse žal. Oprosti sami ste zajebal. But hey some of you… I miss. Moja ljuba psihologinja mi je po letu dni odprla oči kaj potrebujem. Ne toliko kaj kot koga. Koga potrebujem v svojem življenju. Njega sem zgubila. Ampak on ostaja v preteklosti. Kaj sploh pišem? Damn hah. Okej mogoče je bolš da spet najdem svoj chill plac:)
who needs a social life when you have followers who don’t talk to you and you run a blog no one cares about
Ja mislim da je on jedina osoba koja mene moze da iznervira, a da nista ne uradi
Ali mi se čini, da si dečko za mene, onaj koji če me grlit, mazit i ljubit dok plačem i nerviram se zbog gluposti. Čini mi se, stvarno mi se čini❤️






